predstavitev

Začetki prostovoljnega gasilstva v Ljutomeru segajo v daljne leto 1871, ko je Deželno namestništvo Avstro-ogrske v Grazu, 26. Julija potrdilo društvena  pravila PROSTOVOLJNE POŽARNE OBRAMBE V LJUTOMERU, ki so bila navedena v vlogi, podani na Okrajno glavarstvo v Ljutomeru, 7. Julija  istega leta. Glavni pobudnik in ustanovitelj gasilskega društva je bil ljutomerski tržan Johann Steyer. O članih ustanovnega občnega zbora, vodstvu društva in o številu članov društva  ni podatkov. Ob nastanku je društvo premoglo dve manjši brizgalni, voz za prevoz vode, dva soda in leseno skladišče za opremo.  Leta 1872 pa je društvo kupilo takrat sodobno prenosno brizgalno »Jauk’sche« s pripadajočo dodatno opremo. Prvi znani načelnik društva iz leta 1881 je bil prav ustanovitelj in glavni pobudnik, Johann Steyer, katerega je po njegovi smrti leta 1889 nasledil Heinrich Sideritsch, dotedanji podnačelnik . V letih 1881 – 1890 je društvo premoglo 44 članov, leta 1885 pa so v društvo uvedli oznake na članskih uniformah. V letu 1892 pa je sledil nakup nove gasilne brizgalne z večjim pretokom vode. V kroniki je zabeleženo, da je društvo med leti 1882 – 1901 posredovalo v skupno 35 manjših in večjih požarih, leta 1901 pa je premoglo zgolj 34 članov.

Po razpadu Avstro-ogrske monarhije leta 1918 in po pravilih novoustanovljene Jugoslovanske gasilske zveze se je leta 1920 društvo preimenovalo v PROSTOVOLJNO GASILNO DRUŠTVO LJUTOMER, načelnik društva  je postal Alojz Rajh iz Ljutomera, leta 1921 pa je v društvu bilo 31 članov. Leta 1923 pa je po odstopu dotedanjega, novi načelnik postal Martin Mihalič. Leta 1924 je v okviru društva deloval tudi tamburaški zbor, utrdila se je organizacija, strokovna usposobljenost in dejavnosti društva v obliki pogostih sej in rednih suhih in mokrih vaj, povečala pa se je tudi disciplina, kar je prineslo tudi nekaj denarnih kazni in izključitev iz društva zaradi nediscipline. Število članov se je začelo povečevati, leta 1927 je imelo društvo že več kot 70 članov, istega leta pa je novi načelnik postal Lovro Kuharič. V tem obdobju je društvo posredovalo v cca. 15 požarih, leta 1927 pa je bila nabavljena tudi nova motorna brizgalna  in gasilsko vozilo znamke »Opel«, leta 1930 pa še motorna brizgalna »Smekal« iz Češke. Leto 1928 pa je bilo prelomno zaradi začetka izgradnje novega gasilskega doma na mestu, kjer stoji še dandanes. Leta 1933  je v skladu z novim zakonom društvo spremenilo ime v PROSTOVOLJNA GASILSKA ČETA LJUTOMER, prvič pa je bil izvoljen tudi poveljnik društva, kar je postal Henrik Cimerman, načelnik in predsednik je bil Lovro Kuharič, izvoljen pa je bil tudi nadzorni odbor. Tik pred 2. Svetovno vojno pa je bil ustanovljen tudi oddelek mladincev, med vojno pa je novi poveljnik društva postal Jože Zavratnik. Leta 1946 je bila na stolp gasilskega doma pritrjena sirena, društvo pa je od gasilske čete Maribor dobilo v dar gasilski avto »Magirus«, z vgrajeno motorno in ročno brizgalno ter lestvijo, vendar vozilo ni bilo v voznem stanju, kar pa so v društvu uredili naknadno. Leta 1948 je novi predsednik društva postal Franc Horvat, skupno število članov pa je bilo 57, od tega 17 mladincev in 6 žensk, društvo pa je v tem obdobju začelo tudi intenzivno sodelovati na tekmovanjih, zato je bila leta 1950 ustanovljena ženska desetina, ustanavljati se je pričela tudi pionirska, število članov pa se je povečalo na 76. Predsednika Horvata je nasledil Rafael Marš, katerega je nato leta 1954 nasledil Stanko Batista, tega pa leta 1957 Janko Tratnik, ki je društvo vodil do leta 1960, ko ga je nasledil Franc Kolovič, v času katerega (leta 1961) je bila nabavljena tudi avtocisterna GMC, s katero je društvo zelo povečalo svojo operativno zmogljivost za Ljutomer in okolico. Tega leta je društvo štelo skupno 62 članov in članic, od tega 18 aktivnih, 5 mladincev, 4 članice in 15 pionirjev, ter 15 rezervnih in 5 zaslužnih članov. Leta 1965 pa je postal predsednik društva znova Janko Tratnik. Leta 1966 je bil s pomočjo donatorjev naročen operativno avto »TAM-2000«, naslednje leto pa je društvo nabavilo še motorno brizgalno »Rosenbauer avtomatic VW75«.  Leta 1968 je novi predsednik društva postal Milan Weis, poveljnik pa Stanislav Hunjadi – Striček, sprejet pa je bil tudi novi statut društva. V tem obdobju se je društvo soočalo tako s kadrovskimi, kot tudi tehničnimi in prostorskimi problemi, še posebej pa si je prizadevalo za nabavo gasilske cisterne »TAM-5500«, orodnega kombiniranega vozila in za obnovo gasilskega doma, vendar zaradi pomanjkanja denarja do nabave cisterne takrat ni prišlo. Da pa je nakup ustrezne opreme res prednostna naloga, se je pokazalo leta 1971 ob velikem požaru z vnetljivimi snovmi v tovarni IMGRAD, kjer je pri gašenju sodelovalo kar 124 gasilcev. Leta 1972 je postal predsednik društva Srečko Centrih, poveljnik pa je ostal Stanislav Hunjadi – Striček, leta 1973 pa je Stanovanjsko-komunalno podjetje Ljutomer kupilo cisterno »TAM 5500/DG«  in jo predalo v uporabo Gasilskemu društvu Ljutomer, leta 1974 pa je bila kupljena še črpalka »GMC« s pripadajočo opremo. Konec 70-ih in v začetku 80-ih let se je začelo število članov spet povečevati, prav tako pa uspešnost na tekmovanjih članov, mladincev in pionirjev, kjer velja omeniti velik uspeh članske desetine na tekmovanju Gasilske zveze Slovenije v Mariboru leta 1976, kjer so si priborili srebrno tekmovalno značko. Med letom 1976 in 1977 sta si dva člana pridobila tudi naziv poklicni gasilec, leta 1978 pa je postal novi predsednik društva Slavko Kolarič. Takrat je začelo društvo izvajati tudi pregled in polnjenje gasilnih aparatov, začele pa so se tudi aktivnosti v zvezi z razširitvijo obstoječega gasilskega doma. Leta 1982 je postal predsednik društva Janko Magdič, začela se je prva etapa gradnje prizidka, društvo pa je začelo nizati tudi velike uspehe na tekmovanjih. V letih 1985 in 1986 je bilo nabavljeno gasilsko vozilo – kombi »TAM 80«, hidravlične škarje za rezanje pločevine v prometnih in drugih nesrečah, nadaljevala se je izgradnja prizidkov gasilskega doma, ter nabava vozila »TAM 170« , v letu 1987 pa je sledil nakup cisterne »TAM-190«, ter podpis vrste pogodb o servisiranju gasilnih aparatov, za kar je društvo zaposlilo strokovnega serviserja. V letu 1988 pa je ing. Stanko Štelcl nasledil takratnega predsednika Branka Štamana, poveljnik pa je postal Miroslav Hunjadi. Leta 1990 je društvo štelo 95 članov, s povečanim obsega dela pa so naraščale tudi potrebe po ustrezni opremi, za kar je bil izdelan srednjeročni plan nabave osebne in skupne opreme med letoma 1990 – 1995. Leta 1991 je bil za predsednika društva izvoljen Stanislav Hunjadi – Striček, ki je bil takrat tudi poveljnik Občinske gasilske zveze. Društvo je tudi v naslednjih letih dosegalo lepe uspehe na področju dela z vsemi selekcijami, hkrati pa tudi dajalo vse več poudarka na usposabljanjih in izobraževanjih. V skladu z novo sprejetim Zakonom o zaščiti in obrambi pa so društvo doletela nova dela in naloge, kar je zahtevalo tudi nakup dražje in sodobnejše opreme, društvo pa je pristopilo tudi k izobraževanju članov za posredovanje ob razlitju nevarnih snovi in prometnih nesrečah. V letu 1992 se je tudi zamenjalo predsedstvo, novi predsednik društva je postal Daniel Zelko.

Leta 1994 je bilo za potrebe posredovanja v ob nesrečah v cestnem prometu namenjeno vozilo »TAM-80«, za posredovanja ob nesrečah z nevarnimi snovmi in prometnih nesrečah pa vozilo »Mercedes D-100« s pripadajočo opremo. Društvo je pridobilo tudi pripadajočo kategorijo 4B, s poklicnim jedrom in stalno dežurno službo, v letu 1996 pa tudi status Občinskega centra pri gašenju požarov in opravljanju posebnih nalog na področju zaščite in reševanja (posredovanja pri prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi ter reševanja na vodi). Prav tako se je društvo v letu 1996 preimenovalo v Prostovoljno gasilsko društvo Ljutomer, takratnega v.d. predsednika Milana Krefta pa je kot novi predsednik društva nasledil Janez Vršič, spremenjen pa je bil tudi statut društva. Omeniti morda velja še, da je po znanih podatkih društvo v obdobju od 1948 pa do 1996 leta posredovalo v kar 397 požarih, s tem , da podatki niso popolni. V letu 1998 je spet sledila zamenjava vodstva, predsednik društva je spet postal legendarni in pri članih društva zelo priljubljeni  Stanislav Hunjadi – Striček, poveljnik pa Leonardo Markovič, v tem letu pa naj bi društvo opravilo tudi 50 intervencij ob požarih, prometnih nesrečah in nesrečah z nevarnimi snovmi, število članov je še naprej naraščalo, društvu pa je bil zaradi nastanka novih občin priznan tudi status Medobčinskega centra požarne varnosti. V letih 1998-2001 je društvo zaposlilo tudi 3 poklicne gasilce oz. strokovne delavce, v letu 2000 pa s strani Ministrstva za obrambo pridobilo tudi status društva, ki deluje v javnem interesuna področju obrambe ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. V letu 2001 je sledila nabava vozila »Mercedes-Atego GVC 16-25«, v letu 2002 pa nabava moštvenega vozila »Mercedes Vito -108 CDI«, poveljnik je znova postal Miroslav Hunjadi, v letu 2003 pa je predsednik postal Drago Kunčič. Društvo je tudi v naslednjih letih intenzivno delalo in še dela na nabavi nove in sodobnejše opreme, uspešno pa sodelovalo tudi na tekmovanjih.  Leta 2008 je bil sprejet novi statut društva, predsednik je postal Leonardo Markovič, poveljnik pa Dušan Hunjadi, dolgoletni poveljnik društva Miroslav Hunjadi pa je bil imenovan za častnega poveljnika . Zaradi naraščajočega števila intervencij je sledila tudi nabava sodobnejše in boljše opreme, zato sta bili v letu 2009 prevzeti vozili »Mercedes – Atego 24 – 50 GVC«, ter poveljniško vozilo « Land-rover«, že prej pa tudi večje tehnično-reševalno vozilo »Mercedes«.Poveljniško vozilo pa je bilo v letu 2017 zamenjano  s sodobnejšim vozilo »Ford Ranger«. V letu 2014 ima društvo v svojem voznem parku 7 vozil, potrjenih 54 operativcev in ima status 4. kategorije in nosi naziv Gasilska enota širšega pomena.